Blog

P.S. Kaj pa, če sem vse zavozila?

Spomnim se, kako sem vsak večer, ko sem se ulegla v posteljo, več ur brez besed strmela v temo. Oči so me skelele od solz (čeprav sem si rekla, da ne bom jokala, saj sem zjutraj vsa zabuhla v obraz), kot da bi želela oprati spomine na vse stvari, ki sem jih zavozila v svojem življenju.

Če bi mi nekdo pred 20 leti rekel, da se bom pri svojih 30-ih ločevala po manj kot 3 letih zakona in ob komaj leto in pol starem otroku, bi se mu zasmejala v obraz. Ne vem za druge, a jaz se nisem smejala. Obsojala sem se. Ne le, da sem se ločevala, ampak se mi je zgodilo točno to, kar sem si rekla, da se mi nikoli ne bo.

Če bi lahko, bi preklicala vse, kar sem žalega izrekla svojemu (zdaj že pokojnemu) očetu, ko nama je s sestro mami vsa objokana povedala, da se ločujeta. Da nas zapušča. Kot nočna mora se mi vračajo spomini na ves gnev in obsojanje, ki sem ga zlila nanj, ranjena najstnica. Zdel se mi je nevreden moje ljubezni, saj je vendarle ni mogel dati niti moji materi. Če bi me imel rad, bi ostal.

Joj, kako so mi šle na živce mamine solze in njena nemoč. Če bi bila drugačna, bi ostal?

Ne bi. In zdaj to vem. Tako kot jaz nisem več mogla rešiti svojega zakona in svoji hčeri dati "prave" družine, ki je sama nisem imela. V svojih očeh sem postajala točno to, kar sem takrat najbolj pomilovala na svoji mami in prezirala na očetu. Bila sem P. - Poraženka, tako kot moja mami, in S. - Sebičnež, tako kot moj oči.

Toda oči, nikoli mi nisi rekel tega, nikoli me nisi opozoril, da se bom nekega dne zbudila in ugotovila, da grem tja, kamor mi partner ne bo več mogel slediti. Da z očetom mojega otroka nekoč enostavno ne bova več to, kar sva bila. In da poročna zaobljuba "dokler naju smrt ne loči" pravzaprav ne velja za tiste, ki umremo, ko še dihamo. Nikoli mi nisi povedal, da je cena svobode zaznamovana s ponižanjem, odrekanjem (oprosti, ampak jaz sem mislila, da se mi bo zmešalo brez otroka) in prezira. Nikoli mi nisi povedal, kako zelo bo bolelo.

In mami, čeprav si mi vedno govorila, kako zelo si se trudila za ta zakon, in da si vztrajala zaradi otrok (naju s sestro namreč), mi nisi nikoli pokazala, kje si bila v vsem tem ti. Kam je poniknila vsa ljubezen do tebe same? Veš, nikoli mi nisi povedala, da bo ločitev na žalost edina rešitev, da končno začnem ljubiti sebe, takšno kot sem, brez potrebe, da bi me ljubil še kdo drug. Šele zdaj, ko sem se rešila bremena nenehnega dokazovanja, da sem dovolj, da sem vredna ljubezni, šele zdaj pravzaprav spoznavam, kdo pravzaprav sem.

P. - Pogumna in S. - Svobodna!