Nasvet ločenega očeta parom, ki otroke vzgajajo skupaj

Vzgajati otroke je težko, še težje pa jih je vzgajati v enostarševski družini. Ko ob sebi nimaš nikogar, ki bi ti ob najtežjih trenutkih priskočil na pomoč. Nikogar, s katerim bi se lahko posvetoval o vzgojnih metodah, se z njim smejal prigodam svojih otrok, in delil ponos ob njihovih prvih besedah, prvih korakih, prvemu vstopu v šolo … Vsem, ki otroke vzgajajo skupaj s partnerjem, skupaj z avtorjem spodnjega članka, ločenim očetom Sergejem Bielankom (babble.com), polagam na srce: cenite to, kar imate. Vem, tudi v dvoje je velikokrat težko. A bistveno težje je, če si za vse sam. Pomagajta si. Razdelita si gospodinjska in ostala opravila ter skrbita za otroke v enaki meri. Delita si srečo.

Ste še vedno poročeni ali živite s partnerjem, skupaj pa vzgajata vsaj enega otroka?

Vem, ni lahko. A vseeno – poglejte vaju, dobro vama gre! To pa je nekaj, na kar sta lahko ponosna, kajne?

Včasih postanem ljubosumen na poročene starše. Kot ločen oče pomagam vzgajati svoje tri otroke (stare 2, 5 in 7 let) s tem, da so pri meni polovico vsakega tedna. So moje življenje, moje srce in moja duša, in z veseljem lahko povem, da so tudi oni dobro. Ponosen sem na to. So čudoviti otroci in veliko so že dali skozi v svojih kratkih življenjih. A v vsem tem času niso nikoli izgubili določene prisrčnosti in hkrati moči, ki jo imajo lahko le majhni otroci.

Jaz pa nisem kot oni, trpel sem kot v peklu. Saj veste, kako je, ko želiš malčke in otroke osrečiti; čustveno obremenjujoče je. A kljub vsemu, kar sem preživel v zadnjih nekaj letih, odkar se je naša družina razdrla, sem spoznal, da sem šele zdaj resnično začel ceniti vrednost družin, ki ostanejo skupaj. Opazil in naučil sem se veliko o razliki med vzgajanjem otrok s partnerjem in vzgajanjem otrok brez vsakršne pomoči.

In zdaj pišem vam, v upanju, da vam bom lahko dal kakšen uporaben nasvet in ponudil podporo. Vsem, ki svoje otroke vzgajate skupaj, želim povedati nekaj stvari. Tudi, če samo zato, da bi vas spomnil, da sta dva skupaj resnično bolje kot eden sam v mnogih ozirih, na katere morda nikoli ne pomislite.

Dva sta – tega nikoli ne vzemita za samoumevno

Dva sta. To vama zelo privoščim, pa tudi zavidam. Tudi, kadar sta izčrpana ali slabe volje, ali pa vznemirjena zaradi grdega obnašanja otrok ob večerih, ko se vama nič več ne ljubi – še vedno imata drug drugega. Tega nikoli ne vzemita za samoumevno.

Če ste mama ali oče, ne glede na to, kako zelo izčrpan dan je za vami, in se vam ne da ukvarjati z otroki ter opravljati gospodinjskih del, nikoli ne prenehajte pomagati partnerju, ko ta ne zmore sam.

Zveni tako logično in očitno. Pa je res?

Če otrok nikoli ne daješ spat, prični s tem že danes.

Če jih nikoli ne okopaš, dvigni svojo rit in jih okopaj.

Če nikoli ne skuhaš niti večerje za otroke, ki so prav toliko tvoji kot partnerjevi,

se moraš zavedati, da je to tvoja dolžnost.

Pa ne zato, ker vam jaz pravim da je, ampak ker bodo zaradi vaših dobrih dejanj srečnejši ne samo vajini otroci, ampak tudi vajin zakon. Zapustite svojo cono udobja, priskočite na pomoč in vsem polepšajte dan. Tako pogosto, kot le lahko.

Jaz vse to počnem sam, pa za to ne potrebujem niti ne pričakujem pohval; sam sem se spravil v tako situacijo, in iskreno rečeno, mi zanjo sploh ni žal. Rad sem oče, rad sem del življenja svojih otrok. A lagal bi vam, če vam ne bi iskreno povedal, da pridejo dnevi, ko mi gre na jok in ko si želim, da bi se kar od nekod nekdo pojavil v kuhinji in mi pomagal spraviti otroke spat. Pa se nikoli nihče ne prikaže. Vidva pa imata drug drugega. Tega nikoli ne pozabita.

Razglabljajta o tem, kaj vsak od vaju misli, da je prav, a hkrati tudi popuščajta

Saj veste, včasih lahko določene situacije privedejo do sporov o tem, kako vzgajati otroke. Povod za spor je lahko karkoli, vse od prerekanja, ali lahko sin igra nogomet, pa vse do razglabljanja o tem, kako primerno je gledanje televizije za otroka. Predstavljajte si, da se o vsem tem ves čas prerekate sami s seboj. Ni nasprotnih argumentov, ni podpore, ničesar ni. Si sam s svojim načinom vzgoje in dvomi.

Tako je, če otroke vzgajaš sam. Ob tebi ni nikogar s podobnimi interesi in mnenji, ki se krešejo v tebi. Ob tebi ni nikogar, s katerim bi lahko delil svoje ideje, predloge ali negotovosti. Težko je. Moja bivša žena je človek, ki izjemno skrbi za najine otroke in je čudovita mama, ampak odkar nisva več skupaj, ni več isto. Verjemite mi.

Predloge in predstave o starševstvu si deliva prek sporočil. Včasih tudi ob kavi. A ni več vsakodnevnih pogovorov, ki so se prijetno zavlekli pozno v noč. Zelo jih pogrešam.

Zato prepoznajte prednosti vzgajanja otrok s partnerjem, dokler ni prepozno. Razpravljajta o tem, kar mislita, da je prav, a hkrati popuščajta. Verjemite, da je lahko priznati poraz edini osebi na svetu, ki ima vajine otroke tako zelo rada, kot jih imate radi vi.

Delita srečo in veselje drug z drugim

O tem mi je najtežje pisati. Pogrešam skupno srečo. Zelo. Delite jo – nasmehnite se partnerju, ko otrok s sebe strga plenico in opravi svoje na sredi dnevne sobe. Prve besede, prve čačke na kuhinjski steni, napravljene z voščenko … spoglejta se in se nasmehnita drug drugemu.

Sam le redko doživljam te trenutke. Vsa ta lepota družinskega življenja izginja pred mojimi očmi – vsi trenutki, ko vidim, kako so moji otroci čustveni, zabavni in ljubeznivi, a jih ne morem deliti z nikomer drugim, ga pogledati v oči ter se mu nasmehniti.

Sreča je zato, da jo delimo z drugimi.

Prosim, ne pozabite tega.

Ne želim se vam smiliti. Dobro sem. Vsi smo super. Ampak vidva, poglejta se. Delita si srečo.

Ne zapravita tega, prav?

Da boste lažje otrokom razložili ločitev, vam priporočamo našo knjigico Zakaj lunina vila in sončni princ ne živita skupaj.