Blog

10 različnih načinov, kako ljubijo otroci, ki so odraščali s samo enim staršem

Ste tudi vi partner/-ica človeku, ki je odraščal s samo enim staršem? Če je vaš odgovor pritrdilen, naj vam povem, da popolnoma razumem, če vam je včasih v razmerju težko, in da je to popolnoma normalno. Ločitev staršev je na partnerju/-ici morda pustila sledi, ki se jih ne da izbrisati. Če zato kdaj ne razumete razmišljanja ali ravnanja vaše boljše polovice, si preberite članek Ashley Duvan (puckermob.com) – morda vam bo pomagal razumeti, zakaj vaš/-a partner/-ica na določene stvari gleda drugače, kot vi.

Vsi starši samohranilci si zaslužijo zlate medalje. Že vzgajanje otroka s partnerjem je težko, če pa si sam, to od tebe zahteva še dodatno moč in pogum. Čeprav se nekateri starši zavestno odločijo, da bodo otroka vzgajali sami, pa biti starš samohranilec ni vedno stvar izbire. Vsak ima svojo zgodbo: nekateri so to postali zaradi ločitve, spet drugi zaradi smrti partnerja, tretji pa niti nikoli niso bili v zvezi s soroditeljem svojega otroka. Otroci, ki smo odraščali z le enim izmed staršev, smo kot otroci iskali figure matere in očeta v drugih ljudeh in včasih jih tudi kot odrasli iščemo v svojih partnerjih. Zato vsak po svoje razume, kaj je ljubezen, in kakšna naj bi bila ljubezenska razmerja.

1. Nekateri imamo težave z zaupanjem

Če nismo odrastli z enim izmed staršev, je to že v ranem otroštvu v nas pustilo veliko praznino. Če je praznino v nas pustil oče, so razmerja z moškimi kasneje v odraslosti postala težavna – in obratno velja za matere in ženske. In tudi, če mislimo, da težav z zaupanjem nimamo, je nekje v naši podzavesti še vedno nek občutek dvoma. Ker je odšel/-a. Na neki stopnji, na tak ali drugačen način. Zato del nas še vedno misli, da boš odšel/-la tudi ti.

2. Ko pa ti zaupamo, ti zaupamo z vsem svojim srcem

Ker imamo trdo »zunanjo lupino«, potrebujemo veliko časa, da ti jo pustimo prebiti, a ko ti jo uspe, te spustimo čisto blizu. Enako, kot se počutimo glede zaupanja, se počutimo glede ljubezni; ko nekoga ljubimo, ga ljubimo z vsem svojim srcem.

3. Zvestoba nam je najpomembnejša

Ko te enkrat spustimo blizu, tega ne zapravi. Le malo ljudem uspe priti globoko do našega srca, in če zaupanje zlorabiš, nas bo to zlomilo. Dajemo, kar pričakujemo v zameno, kar pomeni, da nam lahko, ko se ti končno odpremo, popolnoma zaupaš.

4. Ne obljubljaj, če se obljub ne moreš držati

Ker smo polni dvomov, bomo že vnaprej pričakovali, da se obljube ne boš držal/-a. Na žalost nam rek »nedolžen, dokler ni dokazan za krivega« v novih partnerstvih prav nič ne pomaga. Zato se drži svojih obljub. Dokaži nam nasprotno. Naj s tvojo pomočjo spremenimo svoje mišljenje.

5. Bolj smo neodvisni

Večina staršev samohranilcev dela dolge ure, da bi svoji družini omogočili dostojno življenje, kar nas je prisililo k temu, da smo že od otroštva bolj samostojni. Naučili smo se, da se lahko v težkih trenutkih zanesemo le sami nase, namesto, da se obračamo na druge. Zato bomo še naprej samozadostni v mnogih pogledih, saj smo tako navajeni.

6. Naš največji strah je zavrnitev

Čeprav nas je vzgajal ljubeč starš, nas je hkrati drugi zavrnil. Če se bomo ob tebi počutili zavrnjene, se bomo morda zaprli vase. A ne skrbi, to ni tvoja krivda, pač pa smo tako navajeni. Prosim, bodi potrpežljiv/-a z nami.

7. Zapuščenost je še hujša

Morda bomo na neki točki začutili vrzel v srcu zaradi ljubezni, ki nam jo/je (ne) daješ. Ko se odpre stara rana, ta krvavi še bolj. V trenutku, ko se počutimo zapostavljene, bomo občutili še večjo bolečino, ker si nas zapustil/-a in ker so nas zapustili starši.

8. Zaobljubili smo si, da nikoli ne bomo starši samohranilci

Včasih svoje otroštvo bolj vidimo kot takšno, ki mu je »manjkal en starš«, namesto kot »otroštvo z enim staršem«. Kakor se to žalostno sliši, se počutimo neizpopolnjene zaradi manjkajočega delca v našem življenju, zato nam je izredno pomembno, da ima naš otrok dva starša.

9. Dvomimo v trajno ljubezen

V nas se porajajo dvomi o »srečnem koncu«, saj smo tako dolgo videvali enega starša brez ljubezni. In ne, ne želimo povedati, da naši starši niso imeli življenja, polnega ljubezni, ampak, da jih nismo nikoli videli zaljubljene. Zato malodane čakamo, da se bo tudi naša ljubezen nekoč končala; tako, kot se je končala ljubezen naših staršev.

10. A mislim, da nekje v sebi resnično verjamemo vanjo

Imeti trajno ljubezen je nekaj, kar si želimo že vse svoje življenje. Ljubezni ne jemljemo kar zlahka, in če bi morali izbrati eno stvar, ki si jo želimo imeti do konca svojega življenja, bi nekateri izbrali uspeh, drugi pustolovščino, tretji varnost, četrti srečo …

Mi pa izberemo ljubezen.