VEM, NAŠEL ME BOŠ
Vem, našel me boš,
ko bom v vrsti stala v trgovini
in pred blagajno ugotovila,
da sem spet pozabila vrečko.
Z blagajničarko v tekmi, katera prva bo zložila,
tretji za mano videl boš, kako si popravljam pramen las,
in moj nenaličen, še od jutra pomečkan obraz,
nasmehnil se mi boš le sekundo stran,
tisti trenutek zame boš edini.
Vem, našel me boš, ko v centru po opravkih bom hitela,
ko se bom zazrla v izložbo, kot tisočkrat doslej,
gledala v obleko za 1000 evrov, kot da z lahkoto bi jo lahko imela,
za mano oris tvojega nasmeha,
pogled nazaj ... Zakaj toplota ne odneha?
Vem, našel me boš, pred šolo, ko hitela bom po malo,
ti mi boš presekal pot, z namrščenim pogledom,
ošvrknil me še enkrat ter spremenil svoj izraz,
ko videl boš ta znani pramen las.
Vem, našel me boš danes, jutri, ali zvečer,
morda čez pol leta,
takrat bom s tabo - v trgovini, centru, pred šolo -
sanjala objeta.
A do takrat, preden najdem sebe v nama,
v trgovino, v šolo in po centru bom hodila sama.
