Amanda Mlakar: VESELI DECEMBER

Ljudje se delimo na tiste, ki življenje živijo in tiste, ki jih življenje živi.

Te druge življenje premetava sem in tja bolj ali manj mirno. Če pa se znajdejo nekje v plitvini reke življenja, blizu obale, je njihovo življenje bolj mirno, predvidljivo ali celo dolgočasno.

Tisti, ki življenje živijo, se naprej delijo na take, ki se zavedajo moči svojega ega, in take, ki ga povsem prezrejo. In ti zadnji so prepričani, da je svet njihov, da je vse tukaj samo zato, da bi služilo samo njihovim potrebam in željam. Neusmiljeno rijejo po življenju in med ljudmi. Pogosto vse potlačijo in uničijo vse, kar so drugi ljubeče ustvarili.

Tisti, ki se moči svojega ega zavedajo, se spet delijo na takšne, ki vedo, da so samo delček mozaika, in takšne, ki so prepričani, da so njegov glavni in najpomembnejši del.

Če se sprašujemo, zakaj sploh živimo, kaj nas je prineslo na Zemljo in kaj je sploh naša naloga, je najboljši odgovor v nas samih. Svojo dušo smo prišli razvit in jo pripeljat na tisto raven, ki je za nas najvišja.

Ker se razlikujemo v izhodišču, bodo tudi naši dosežki in rezultati različni. A vsak še tako droben napredek, korak naprej, sprememba k boljšemu in bolj ustvarjalnemu jazu, nosi koristi za vse ljudi, ki živijo na tem planetu. In prav tega se moramo začeti zavedati.

Veseli december se začne prvega decembra vsako leto. Za večino ljudi. Za nekatere se začne že mnogo prej, oktobra ali celo spomladi. Moj veseli december se že nekaj let začne na dan, ko se v Ljubljani na Bregu odpre božično novoletni sejem. To je hkrati tudi dan, ko se v Ljubljani prižgejo lučke.

Nikar ne pomislite, da Ljubljančani večino leta, živimo v temi! Sploh ne. Te lučke so dekoracija, ki jo vsako leto svojim prebivalcem podari občina. Pa ne samo v Ljubljani, temveč tudi v drugih slovenskih mestih. Da se med vsakodnevnimi obveznostmi in stresom spomnijo, da je prišel tisti čas v letu, ko se lahko veselijo zaradi mnogih različnih reči.

Eni to povezujejo z vsemi dobrimi decembrskimi možmi, Miklavžem, Božičkom in Dedkom Mrazom. Drugi predvsem s tistim, ki izhaja iz tisočletne zgodovine krščanstva – rojstvom Jezusa, ki je za nas na križu trpel.

Vsi se obdarujemo med seboj. Za družino in svoje ljubljene zavijemo večja darila, za prijatelje in druge ljudi, ki so nam blizu, radi pripravimo vsaj skromna darilca. Vse zato, da bi jim pokazali in dokazali svojo ljubezen. Ljudje okrasijo svoje domove in tisti s hišami tudi vrtove. Vse se blešči.

Pričakovanja rastejo vse do konca decembra, ko se leto obrne, in smo prvega prvega v nekem novem letu. Zdaj bo vse drugače. Izpolnili bomo vse obljube in naloge, ki si jih nekateri celo zapišejo. Da jih ne bi pozabili. Morda pa le zato, da bi se lahko preverjali in nadzirali.

A vrnimo se k sladki decembrski iluziji. Za kruto realnost je še dovolj časa. Decembrska iluzija se res začne sladko, saj vsaka gospodinja, ki da kaj nase, zdaj speče vsaj tri različne vrste piškotov. Tako počastijo dan Svetega Miklavža. Menda je treba sladkim dobrotam dodati še kakšno pomarančno ali mandarino ali suho sadje in oreške. Pred Božičem je treba speci potico. Moja najljubša je babičina orehova. Babica je že dolgo več ne peče, a ob spominu na njeno slastno, precej mokro in »umazano« – tako z veliko nadeva, se mi pocedijo sline in v ustih se pojavi znani, ljubljeni okus. Kot bi ravnokar ugriznila vanjo. Potico pečem sama. Včasih mi uspe, včasih tudi ne tako zelo. Na tržnici poiščem slovenske orehe in kamutovo moko. Testo je zato bolj rumeno in v lepšem kontrastu s temnim nadevom, ki mu dodam žlico črne čokolade. Tudi piškote spečem sama. Orehove rogljičke, ki se kar topijo v ustih. Pred davnimi časi me jih je naučila peci teta Silva. Moja najljubša teta, očetova sestra, ki je, žal, tudi ni več med nami.

A nisem vam še povedala, zakaj se moj veseli december začne na dan odprtja božično novoletnega sejma. Takrat začnem delati na stojnici ursanina. Urša nadaljuje tradicijo prodaje svojih izdelkov na božično novoletni stojnici in me je spet povabila k sodelovanju.

Moj veseli december je zdaj že nekaj let enak prejšnjim in popolnoma predvidljiv. Danes delam dopoldne, to je od desetih dopoldne do pol petih popoldne, in naslednji dan od pol petih popoldne do enajstih zvečer. Uršini copati zanjo, zanj in za otroke so zelo iskani in jih je veselje prodajati in kupovati. In nositi. Poleg copat prodajamo še torbice, žepe za prenosne telefone, denarnice, obroče za lase, obeske za ključe in različne broške. Letošnja novost so ljubke rožice na lasnici – špangice, za male in velike dame. Pred dvema letoma smo »zažgali« z volnenimi vložki za v čevlje. Mraz nam je šel na roko in ravno prav pritisnil ter ljudi prepričal v nakup. Še zdaj mi kakšna stranka pove, kako prijetno ga grejejo naši volneni vložki.

Poleg lepih izdelkov je na stojnici zabavno tudi zaradi ljudi, ki jih prinese mimo. Italijani, Avstrijci, Rusi, Hrvati, Francozi, angleško govoreči in še kdo, se mešajo s Slovenci iz vse Slovenije. Večinoma za konec tedna in med Božičem in Silvestrovim. Med tednom število obiskovalcev in kupcev niha v odvisnosti od vremena. Nekaj veselih decembrov nazaj sem tako stala v hiški. Pec je prijetno segrevala prostor. Že vsaj tri ure ni bilo nikogar mimo. Sneg je namreč skoraj vodoravno nosilo mimo stojnice. Nisem se čudila, da samevam in je mimo le občasno priromal samo varnostnik.

Da, zabavno je opazovati ljudi in njihove odzive, ko zagledajo našo pisano in barvito stojnico. Obrazi se jim kar zjasnijo in usta raztegnejo v širok nasmešek. Sledijo ogled ponujenega in pohvale. Nekateri komentarji pa so me nekoč vendar malce spravili v slabo voljo, recimo kratki Predrago! Ali globokoumni To lahko naredimo sami!. Sčasoma sem se naučila, da nekateri ljudje zmorejo in znajo vse sami in jim je zato vse predrago. Tudi če je ročno izdelano. Seveda sem tudi prepričana, da se večina od njih nikoli ničesar zares ne loti narediti z lastnimi rokami in po svojih originalnih zamislih. Vsi, ki so kdajkoli ustvarjali z rokami, cenijo in spoštujejo delo drugih ustvarjalcev.

Obiskovalci sejma – pari. Toliko različnih obstaja, kolikor moških in žensk se poveže med seboj. Pa vendar lahko takoj vidim, da dva živita prijetno povezana in sta luštna že na pogled. Za druga dva pa je prava škoda, da tako zapravljata dragoceni čas in uničujeta svoje in živce vseh okrog sebe.

Ženske, prijateljice, včasih pridejo v paru včasih v štirih ali več. Ene nasmejano razigrane, druge zategnjenih ustnic in pogledov. Ko bi se le hotele vsaj malo sprostiti in zadihati! Vse bi bilo takoj lažje.

Moški so včasih spremljevalci, včasih pobudniki, ki predlagajo in svetujejo glede barve in kombinacij. Nekateri samo sitno stojijo in komaj čakajo, da mine to počasno sprehajanje, o groza, od stojnice do stojnice. Ljubeči želijo obdariti svojo najdražjo in jo spodbujajo, kaj naj si izbere. Mimo pridejo tudi takšni, ki svojo žensko dobesedno vlečejo naprej in ji ne dopustijo, da bi si vsaj malce napasla oči, če že kupiti ne sme ničesar. Tukaj so še tudi super mačo tipi, ki se ustavijo kakšna dva metra stran od stojnice in poskušajo celo flirtati in mežikajo, da jim skoraj izpadejo oči. Včasih komaj zadržujem krohot in si mislim, pa saj ni resen.

Otroci so vedno živahni, razposajeni, zvedavi in ponavadi se enako kot njihovi starši dotaknejo prav vseh izdelkov v prvi vrsti, ali pa ne – kot njihovi starši. In zelo dobro se vidi razlika med otroki, ki jih starši vzgajajo tudi doma, in otroki, ki jim starši običajno popuščajo in pretiravajo z razvajanjem.

A prav vsi, ki pridejo mimo, so zanimivi in dodajo svoj del v pisan človeški mozaik. Vsak je svet zase, vsak kroži v nekem vzporednem vesolju in si prizadeva živeti svoje zanimivo življenje. Tudi sredi iluzije, ki ji rečemo veseli december.